ZZZS Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije Iskanje: Slo Eng
  www.zzzs.si   Analize, študije in predstavitve
 
Elektronska Gradiva

 
Podlage za objavo in posodobitev



ZDRAVSTVSTVENI ABSENTIZEM - NJEGOVO GIBANJE IN RAZLOGI ZA SPREJEM UKREPOV ZA NJEGOVO OBVLADOVANJE


1.UVOD

Začasna zadržanost od dela s pravico do nadomestila plače ( v nadaljevanju: zdravstveni absentizem ) je pravica, ki izhaja iz dela, sočasno pa jo je moč opredeliti tudi kot ukrep s področja socialne varnosti, ki je bil uveden v socialno zavarovanje pred več kot 100 leti. Nanjo vpliva vrsta dejavnikov od delovnih, socialnih, ekonomskih in drugih dejavnikov, katerim so izpostavljeni zaposleni, pri čemer so različne študije odkrile več kot 30 različnih dejavnikov, ki imajo na začasno zadržanost od dela direkten vpliv, v manjši meri pa je tudi vzrok in posledica, oziroma pokazatelj zdravstvenega stanja aktivne populacije.

Gibanja zdravstvenega absentizma v Sloveniji kažejo na nujnost takojšnjega ukrepanja za njegovo obvladovanje. Navedeni pojav ima namreč široke gospodarske dimenzije, ki se kažejo tako v izdatkih za izplačila nadomestil, kakor tudi v nižji produktivnosti, izpadu proizvodnje in s tem tudi v nižjem ustvarjenem domačem bruto proizvodu. Na drugi strani pa je za uspešno obvladovanje tega pojava potrebno tudi zavedanje, da gre za izjemno občutljiv pojav, ki ima direkten ali indirekten vpliv na različna področja socialne varnosti. Poseganje na področje zdravstvenega absentizma pa predstavlja tudi poseganje na področje pravic, ki jih ljudje razumejo in uvrščajo pod t.i.pridobljene pravice, kar zahteva še večjo pozornost in kaže na izjemno občutljivost in zato terja temeljit razmislek pri izbiri ustreznega pristopa.

Ob upoštevanju kompleksnosti, obsega, gibanja in občutljivosti zdravstvenega absentizma, je zato razumljivo, da bi bilo za njegovo obvladovanje potrebno v Sloveniji sprejeti jasno strategijo, na podlagi katere bi bile znotraj države natančno opredeljene naloge in pristojnosti države, delodajalcev, delavcev, socialnih partnerjev, izvajalcev zdravstvene dejavnosti, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in drugih organov.


2.PREGLED VELJAVNE ZAKONODAJE R SLOVENIJE

Začasno zadržanost od dela in pravico do nadomestila urejata zakon o delovnih razmerjih ( v nadaljevanju: ZDR ) in zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ( v nadaljevanju: ZZVZZ ), določbe o ureditvi te pravice pa najdemo tudi v zakonu o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti ( v nadaljevanju: ZZZPB )..

ZZVZZ določa, da ugotavljanje te pravice za prvih 30 dni sodi v pristojnost osebnega zdravnika. V primeru, da osebni zdravnik oceni, da so po preteku tega roka pri zavarovancu še podani pogoji za nadaljevanje začasne zadržanosti od dela, mora predlog za podaljšanje posredovati pristojnemu imenovanemu zdravniku Zavoda, ki o pravici do nadaljnje začasne zadržanosti od dela odloči z odločbo, izdano skladno določilom zakona o splošnem upravnem postopku.

Nadomestilo plače za prvih 30 dni začasne zadržanosti od dela se izplača v breme delodajalca. V teh primerih pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. V kolikor delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev, ni prejel vsaj ene plače, mu pripada nadomestilo plače v višini minimalne plače. V primerih odsotnosti delavca z dela do 30 dni zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače, ki bremeni delodajalca 80% plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. Izjemo predstavlja 137. člen ZDR, ki določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca zaradi bolezni ali poškodbe izven dela in sicer do 30 dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 dni v koledarskem letu. ZDR tudi določa, da v primeru, da gre za dve ali več zaporedni odsotnosti delavca z dela zaradi iste bolezni do 30 dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni, izplačuje delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti, od prekinitve dalje, nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Nadomestilo plače, ki ga zavarovanec prejema v primerih začasne zadržanosti od dela daljše od 30 dni in v primeru izjem, ki jih opredeljuje ZDR, je odvisno od razloga začasne zadržanosti od dela in zakonsko opredeljene osnove za izračun. Osnova je po ZZVZZ opredeljena kot povprečna mesečna plača in nadomestila oz. kot povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Osnova se valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v R Sloveniji. Ob tem ZZVZZ še določa, da nadomestilo plače ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo delavec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. V primerih začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni pripada zavarovancu nadomestilo v višini 90% osnove, če je začasno zadržan od dela posledica poškodbe izven dela 80% osnove, v primerih poškodbe na delu oziroma poklicne bolezni, pa je višina nadomestila 100% osnove. ZZVZZ nadalje tudi določa, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem začasne zadržanosti od zaradi bolezni ali poškodbe izven dela prenehalo delovno razmerje pripada nadomestilo plače tudi po prenehanju delovnega razmerja in sicer za največ 30 dni začasne zadržanosti od dela, v primeru pa, da je začasna zadržanost od dela posledica poškodbe na delu ali poklicne bolezni, pa mu nadomestilo po prenehanju delovnega razmerja pripada toliko časa, dokler ni ponovno spoznan kot zmožen za delo.

Za primere začasne zadržanosti od dela zaradi nege ožjega družinskega člana ZZVZZ določa, da ima zavarovanec, ki z družinskim članom živi v skupnem gospodinjstvu pravico do nadomestila največ do 7 delovnih dni, za otroka do 7. leta starosti, za starejšega težje duševno ali telesno prizadetega otroka pa do 15. delovnih dni. O upravičenosti do tega nadomestila odloča osebni zdravnik. Če to terja zdravstveno stanje družinskega člana lahko imenovani zdravnik Zavoda trajanje te pravice podaljša do 30 delovnih dni, oziroma do 14. delovnega dne, v primerih nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja pa do 6 mesecev.V posebnih, z zakonom opredeljenih primerih in po posebnem postopku pa imenovani zdravnik to pravico prizna tudi za daljši čas in sicer enemu od staršev do otrokovega 18. leta starosti, kar velja tudi za čas, ko je otrok hospitaliziran. Višina nadomestila plače zaradi nege ožjega družinskega člana znaša 80% osnove, kar velja tudi za primere nadomestila plače zaradi spremstva, ki ga odredi zdravnik.

Pri tem je pomembno poudariti, da gre v primerih nadomestila zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki ga odredi zdravnik, nadomestilo plače od prvega dne zadržanosti z dela v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Po določbah ZZZPB pa je priznana pravica do nadomestila plače tudi brezposelni osebi, ki je ob nastanku ali med brezposelnostjo bila ali postala nezmožna za delo iz zdravstvenih razlogov. Ta oseba prejema nadomestilo v breme zavoda za zaposlovanje enako obdobje, kot to velja za delodajalca, po preteku tega čaasa pa iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

3.GIBANJA ZDRAVSTVENEGA ABSENTIZMA V SLOVENIJI V OBDOBJU OD 1993 DO 2003


V letu 2003 je skupno število izgubljenih delovnih dni zaradi zdravstvenega absentizma znašalo 11.044.227 delovnih dni. Odstotek izgubljenih delovnih dni je bil v letu 2003 4,7% celotnega delovnega časa zaposlenih in je ostal na nivoju predhodnega leta, medtem ko se je skupno število zaključenih primerov t.i. bolniškega staleža v letu 2003 malenkostno povečalo. Povprečna dolžina trajanja zadržanosti od dela pa se je zaradi tega skrajšala na 13,7 delovnih dnevih. (tabela 1)

Tabela 1: Zadržanost od dela od leta 1993 do 2003
Leto
% izgubljenih delovnih dni
število izgubljenih delovnih dni
število primerov
povprečna dolžina trajanja v dnevih
1993
5,0
12.118.903
853.676
14,2
1994
5,3
12.741.732
862.812
14,8
1995
5,1
12.642.873
814.207
15,5
1996
4,9
11.649.300
711.709
16,4
1997
4,9
11.426.614
813.882
14,0
1998
4,6
10.861.435
776.514
14,0
1999
4,5
10.741.631
811.391
13,2
2000
4,5
10.672.966
788.501
13,5
2001
4,7
10.715.786
784.895
13,7
2002
4,7
11.051.726
787.640
14,0
2003
4,7
11.044.227
804.847
13,7
Vir: ZZZS, IC

Podatki kažejo, da se skupni zdravstveni absentizem med posameznimi območji v Sloveniji vsa leta precej razlikuje. Najnižji je že vrsto let na območju Nove Gorice in Kopra, najvišji pa na območju Raven in Celja. Izrazitega trenda zniževanja procenta izgubljenih delovnih dni od leta 1999 pa do 2003 po območnih enotah ni zaznati, so pa med leti značilna nihanja. Od leta 2002 do 2003 se je skupni procent izgubljenih delovnih dni znižal v območni enoti Celje, Ljubljana in Ravne. Naslednja tabela prikazuje gibanje zdravstvenega absentizma po letih po posameznih območjih Slovenije.

Tabela 2: Procent izgubljenih delovnih dni po območjih Slovenije po letih
območje
1999
2000
2001
2002
2003
Celje
5,2
4,9
5,2
5,02
4,99
Nova Gorica
3,9
3,8
3,8
3,54
3,69
Koper
3,7
4,1
4,5
4,43
4,55
Kranj
4,1
4,0
4,2
4,34
4,61
Ljubljana
4,8
4,7
4,9
4,97
4,76
Maribor
4,4
4,2
4,4
4,40
4,57
Murska Sobota
4,6
4,4
4,5
4,43
4,58
Novo mesto
4,7
4,7
4,7
4,47
4,61
Ravne
4,9
5,1
5,1
5,07
4,78
Krško
4,4
4,6
4,6
4,43
4,46
Slovenija
4,5
4,5
4,7
4,66
4,65
Vir: ZZZS, IC
Opomba: Od leta 2002 dalje so podatki prikazani na dve decimalki natančno

Zaradi velikega narodnogospodarskega pomena na Zavodu že vrsto let spremljamo pojav absentizma. V letu 2003 se je delež izgubljenih delovnih dni v breme delodajalcev zmanjšal, v breme Zavoda pa povečal. Delež delovnih dni, za katere so nadomestila plač zagotavljali delodajalci, je v letu 2002 znašal 54,6 odstotkov, Zavodov delež pa je bil 45,4 odstotkov.

Razloge za to spremembo lahko iščemo v izvajanju novega zakona o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2003. Po novem delodajalci izplačujejo nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. Ko skupno število dni odsotnosti od dela iz teh razlogov preseže 120 dni, se breme plačevanja nadomestil prenese na Zavod.

Sprememba je nastopila tudi v primerih, ko gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni. Če je na primer delavec odsoten z dela zaradi iste bolezni (ne zaradi istega razloga) v breme delodajalca dvakrat zaporedoma in je prekinitev med eno in drugo odsotnostjo od dela krajša od 10 delovnih dni, potem breme nadomestil za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje preide v breme sredtev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Novost, ki jo je uzakonila novela zakona o delovnih razmerjih je tudi, da ima delavec pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi na dan, ko prostovoljno daruje kri. V tem primeru delodajalec izplača nadomestilo plače delavcu v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za razliko od ostalih zadržanosti od dela, dnevi krvodajalstva niso vodeni v evidenci zdravstvenega absentizma, ker se zanje ne izpolnjuje predpisan obrazec za nadomestila BOL/02 ampak posebna listina.

V zadnjih treh letih so na povečevanje števila dni začasne zadržanosti od dela vplivali tudi t.i. brezposelni prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje, ki so upravičeni do denarnega dodatka in denarne pomoči in imajo pravico do nadomestila plače. V teh primerih nadomestila plač od 31. delovnega dne dalje zagotovi Zavod iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.


4. ZDRAVSTVENI ABSENTIZEM V SLOVENIJI V LETU 2003 IN V PRVI POLOVICI LETA 2004

Po ZZVZZ so za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela zaradi bolezenskih razlogov v trajanju do 30 dni pooblaščeni osebni zdravniki zavarovancev. Po tej dobi je odločanje o tej pravici v pristojnosti imenovanih zdravnikov oziroma zdravstvene komisije Zavoda. Na podlagi izdanih potrdil o upravičeni zadržanosti od dela (obr. BOL 2), ki jih izdajajo osebni zdravniki, se mesečno in regionalno na Zavodih za zdravstveno varstvo zbirajo podatki o zadržanosti od dela. Agregirani podatkie se pošljejo Inštitutu za varovanje zdravja, ki jih obdeluje skupaj z Zavodom, ki ima v ta namen z Inštitutom sklenjeno posebno pogodbo in to z namenom izdelave analiz o gibanju zdravstvenega absentizma in njegovih značilnostih po območjih, razlogih odsotnosti od dela, trajanju in po drugih kazalcih.

V Sloveniji je bilo v letu 2003 izgubljenih 11.044.227 delovnih dni, od tega:

  • 1.017.730 dni zaradi poškodb na delu,
  • 503.415 dni zaradi nege družinskega člana,
  • 9.378.849 dni zaradi bolezni in poškodb izven dela,
  • 1.611 dni zaradi poklicnih bolezni,
  • 142.622 zaradi drugih razlogov.

Število izgubljenih delovnih dni zaradi začasne zadržanosti od dela iz bolezenskih razlogov predstavlja 4,65% vseh delovnih dni v Sloveniji. To je toliko, kot če vsak dan ne bi delalo približno 35.000 delavcev. Od vseh dni je šlo v breme delodajalcev 6.027.432 delovnih dni, kar pomeni 54,6% vseh izgubljenih delovnih dni, v breme Zavoda pa 5.016.795 delovnih dni ali 45,4%. Največ izgubljenih delovnih dni je bilo v letu 2003 iz naslova bolezni in poškodb izven dela. Pri delodajalcih je znašal ta delež dni 89,9%, pri Zavodu pa 78,9%.

Tabela 3: Primeri in dnevi zadržanosti od dela po razlogih zadržanosti v Sloveniji v letu 2002 in 2003
Tabela 3.doc

Struktura po posameznih bolezenskih razlogih kaže, da so največje breme odsotnosti od dela za delodajalce predstavljale bolezni in poškodbe izven dela, ki so v povprečju trajale 9,7 delovnih dni. Le slabo desetino dni so predstavljale odsotnosti od dela zaradi poškodb na delu in poklicnih bolezni, s povprečnim trajanjem 16 in 18 dni. Za Zavod so največje breme prav tako predstavljale bolezni in poškodbe izven dela 78,9%, nega družinskega člana je predstavljala 10% dni, poškodbe na delu in poklicne bolezni 8,2% izgubljenih dni, vsi ostali razlogi pa 2;9% dni ( tabela 3 ).

Podatki za prvo polovico leta 2004 in njihova primerjava z enakim obdobjem leta 2003 pa kažejo, da je bilo v Sloveniji v prvi polovici leta 2004 skupno izgubljenih 5.709.485 delovnih dni, kar je 0,7% manj kot v enakem obdobju lani. Tako se je tudi odstotek izgubljenih delovnih dni znižal iz lanskih 4,9 odstotka na 4,8 odstotka delovnih dni.

Med območnimi enotami imajo še vedno najvišji procenti izgubljenih delovnih dni Ravne na Koroškem 5,1 % ter Celje 5,2%. Najnižji procent izgubljenih delovnih dni pa je imelo območje Nove Gorice 4,1%. Polletne podatke o gibanju odstotkov izgubljenih delovnih dni v zadnjih dveh letih po posameznih območnih enotah prikazuje tabela 4.

Tabela 4: Procenti izgubljenih delovnih dni po območjih Slovenije v prvi polovici leta 2003 in 2004
2003
2004
Celje
5,3
5,2
Nova Gorica
3,9
4,1
Koper
4,9
4,6
Kranj
4,8
4,7
Ljubljana
5,1
4,8
Maribor
4,8
4,7
Murska Sobota
4,7
5,0
Novo mesto
5,0
5,0
Ravne
5,1
5,1
Krško
4,8
4,8
Slovenija
4,9
4,8
Vir: ZZZS, IC

Podatki kažejo, da je šlo v prvi polovici leta 2004 od vseh izgubljenih delovnih dni v breme delodajalcev 3.078.887 delovnih dni (znižanje glede na enako obdobje leta 2003 za slabe 4%), v breme Zavoda pa 2.630.598 delovnih dni (povečanje za 3,3%).

Tabela 5: Primeri in dnevi začasne zadržanosti od dela v prvi polovici leta 2003 in 2004
Tabela 5.doc

Po strukturi razlogov, ki bremenijo Zavod, največji delež predstavljajo bolezni in poškodbe izven dela 76,1%, nega ožjega družinskega člana predstavlja 10%, poškodbe na delu 8%, poškodbe po tretji osebi 5,1%, vsi ostali razlogi pa 0,8%.

Velik premik je nastal ravno pri poškodbah po tretji osebi. Na polletnih podatkih lahko vidimo, da se je število izgubljenih delovnih dni iz lanskih evidentiranih 41.043 dni začasne zadržanosti od dela povečalo na 134.247 dni, kar je več kot tri kraten porast.

Tudi odhodki obveznega zdravstvenega zavarovanja za nadomestila za čas bolezenske zadržanosti od dela so se iz lanskih 18,3 mlrd v polletju povečali na 20,8 mlrd, pri čemer je potrebno upoštevati, da so po finančnem načrtu Zavoda predvideve do konca leta 2004 za nadomestila 41,2 mlrd tolarjev.

Trend rasti je prisoten tudi pri zadržanosti od dela za kategorije brezposelnih oseb po določilih zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Že v prvih šestih mesecih je bilo na ta račun izgubljenih 93.763 delovnih dni, ( v istem obdobju leta 2001 je bilo iz tega naslova izplačano nadomestilo za 8.964 delovne dni ) za katere je nadomestila zagotovil Zavod. Do konca leta pa lahko pričakujemo, da se bo število podvojilo. Na podlagi povprečnega zneska za nadomestilo plače na dan odsotnosti lahko ocenimo, da je v prvi polovici leta Zavod samo za ta nadomestila plačal 741 mio tolarjev.


5. RAZMERJE ZDRAVSTVENEGA ABSENTIZMA MED DELODAJALCI IN ZAVODOM

Delež izgubljenih delovnih dni v letu 2003 za katerega krijejo nadomestila plač delodajalci je znašal 2,53% vseh delovnih dni, delež za katerega gre nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja pa je bil 2,11% delovnih dni. Po območjih Slovenije razpon med tema dvema deležema variera tako, da je največja razlika med njima opazna na območju Celja, Maribora, Nova Gorice in Krškega.

Tabela 6: Delež procenta izgubljenih delovnih dni v Sloveniji in po območjih v letu 2003
Območje
delodajalci
Zavod
Celje
2,95
2,04
Nova Gorica
2,29
1,40
Koper
2,56
1,98
Kranj
2,32
2,29
Ljubljana
2,39
2,37
Maribor
2,72
1,85
Murska Sobota
2,45
2,13
Novo mesto
2,60
2,00
Ravne
2,79
1,99
Krško
2,62
1,83
Slovenija
2,53
2,11
Vir: ZZZS, IC

Začasna zadržanost od dela v breme Zavoda


Od leta 2001 dalje, ko je bil sprejet Zakon o prispevkih za socialno varstvo, ki je Zavodu naložil dodatno breme plačevanja prispevkov delodajalca od izplačanih nadomestil plač v času začasne zadržanosti od dela, (več kot 5 milijard tolarjev dodatnih sredstev v odhodkih obveznega zdravstvenega zavarovanja v letu 2002), se odhodki za nadomestila plač realno iz leta v leto povečujejo. Vse dosedanje zakonske spremembe v zvezi z ureditvijo pravice do začasne zadržanosti od dela s pravico do nadomestila, kakor tudi rast plač so razlogi zaradi katerih se v zadnjih letih finančna masa za nadomestila v odhodkih obveznega zdravstvenega zavarovanja stalno povečuje (tabela 7)

Tabela 7: Delež nadomestil plač v odhodkih obveznega zdravstvenega zavarovanja in v BDP
leto
odhodki za nadomestila plač iz obveznega zavarovanja v 1000 SIT
delež nadomestil plač v odhodkih obveznega zavarovanja
delež nadomestil plač iz obveznega zavarovanja v BDP
delež vseh nadomestil plač v BDP*
1995
15.904.500
10,8
0,72
1,44
1996
17.239.412
10,2
0,69
1,38
1997
19.092.737
10,0
0,67
1,34
1998
20.483.052
9,5
0,62
1,39
1999
20.552.281
8,6
0,57
1,36
2000
22.737.256
8,4
0,56
1,33
2001
28.947.441
9,2
0,63
1,43
2002
34.894.829
10,0
0,66
1,47
2003**
37.922.583
10,0
0,67
1,48
Vir: ZZZS, IC
Opomba: * - deleži vseh nadomestil plač v BDP so ocenjeni.
** - podatek za BDP za leto 2003 je ocena UMAR (zneski nadomestil plač so izraženi v tekočih cenah)

Tako so se odhodki za nadomestila plač iz obveznega zavarovanja od leta 2000, ko so znašali 22,7 milijard tolarjev povečali v enem letu na 28,9 milijard tolarjev. Temu primerno se je povečal tudi delež nadomestil plač v odhodkih obveznega zavarovanja in sicer iz 8,4% na 9,2% v letu 2001. V letu 2002 pa so nadomestila plač znašala že 10,0% vseh odhodkov oziroma 34,9 milijard tolarjev, kar je nominalno 20,8% več kot v letu 2001, realno pa so se povečala za skoraj 13%. V letu 2003 so nadomestila plač dosegla 37,9 mlrd tolarjev. Od leta 1995 do leta 2000 se je ta delež v strukturi zmanjševal, od leta 2000 dalje pa se stalno povečuje.

Od leta 2000 se povečuje tudi delež nadomestil plač v BDP, kar pomeni da masa nadomestil raste hitreje od mase sredstev ustvarjenega bruto domačega proizvoda v Sloveniji. Po ocenah BDP za leto 2003 lahko sklepamo, da se je povečal delež nadomestil plač iz obveznega zavarovanja v BDP kot tudi delež vseh nadomestil plač v BDP (vključno z nadomestili delodajalcev). Ocenjujemo, da je bilo skupno v Sloveniji v letu 2003 za nadomestila plač porabljenega več kot 84 milijard tolarjev denarja, kar znaša okrog 1,48% BDP Slovenije.


6. ZAKONSKE UREDITVE ZDRAVSTVENEGA ABSENTIZMA V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH

Na področju zdravstvenega absentizma obstajajo v Evropi različne pravne ureditve. Razlike med državami so posledica različnih opredelitev področja zdravstvenega oziroma socialnega zavarovanja, sistemskih opredelitev o pojmu zdravstveni absentizem in njegovem pojmovanju. Zdravstveni absentizem je namreč mogoče opazovati kot kazalec zdravstvenega stanja aktivne populacije, lahko pa tudi kot kazalec obsega začasne nesposobnosti delavcev za delo v okviru zdravstvenega zavarovanja, socialnega zavarovanja, zavarovanja za čas nezaposlenosti in zavarovanja zaradi invalidnosti. Različna so tudi kritja tega tveganja, področja kamor uvrščajo to začasno zadržanost in opredelitve, kdo zagotavlja v tem času delavcu socialno varnost. Prav zaradi teh razlik je težko pripraviti absolutno primerljivo analizo ureditev po posameznih državah. V glavnem pa so v ureditvi absentizma razlike med državami z bismarckovim modelom zdravstvenega zavarovanja in državami z nacionalno zdravstveno službo. V državah s sistemom zdravstvenega zavarovanja je zdravstveni absentizem eno izmed področij tveganj, za katerega mora biti vsaka oseba zavarovana, tveganja pa se ločijo po svoji naravi nastanka, vplivih in odgovornostih ter posledicah in jih krijejo v določenem delu delodajalci in delojemalci.

V državah z nacionalno zdravstveno službo, kot npr. v skandinavskih državah, štejejo v zdravstveni absentizem tudi odsotnost z dela zaradi porodniškega dopusta. V drugih državah ni jasne meje med začasno in trajno zadržanostjo z dela zaradi bolezni oziroma poškodb in se mešajo pravice iz zdravstvenega in invalidskega zavarovanja. Zato je primerjava ureditev in statističnih kazalcev o zdravstvenem absentizmu razumljiva le, če poznamo vse specifične ureditve sistema socialnega oziroma zdravstvenega zavarovanja posamezne države. Zaradi takšnega različnega pojmovanja zdravstvenega absentizma so tudi različni pristopi pri njegovem urejanju. V državah “socialne blaginje” je to ena izmed socialnih pravic, ki jo zagotavljata zaposlenim delodajalec in država iz proračunskih sredstev v obliki nadomestila plače, po preteku določene dobe takšne zadržanosti z dela pa v obliki socialne pomoči, če delavec nima lastnih sredstev za preživljanje. To socialno pomoč mu zagotavlja država iz sredstev proračuna in v tem primeru sploh ne gre več za začasno zadržanost z dela zaradi bolezni (zdravstveni absentizem).

Ob primerjavi ureditve področja zdravstvenega absentizma po posameznih državah, ne moremo mimo ugotovitve o tem kakšni so tudi drugi ukrepi za njegovo obvladovanje. Med temi so pomembni ukrepi ekonomske in socialne politike, skrbi za delovno okolje in varstva pri delu, preventive za aktivno populacijo, motivacije delavcev itd. Vse to so ukrepi, za katere je pristojna država in posamezni delodajalec. V državah Evropske unije so na področju varstva pri delu, predvsem pa obveznosti delodajalcev jasneje opredeljene in tudi spoštovane. V nasprotnem primeru so lahko delodajalci kaznovani oziroma nosijo posledice njihovega nespoštovanja. Prav to spoštovanje ukrepov varstva pri delu pa je eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vpliva tudi na zdravstveni absentizem.

Za primerjavo ureditev področja zdravstvenega absentizma po nekaterih evropskih državah smo te grupirali v dve skupini in sicer v prvo, ki vključuje države z Bismarkovim modelom zdravstvenega zavarovanja in v drugo, ki jo tvorijo države z državnim socialnim zavarovanjem.


1. Države z zdravstvenim zavarovanjem, ki ga poznamo tudi v Sloveniji

1. Avstrija
Bolniške blagajne zagotavljajo zaposlenim nadomestila plač od 4. dne dalje, a največ za 78 tednov v celotnem trajanju. Začasna zadržanost z dela traja največ 24 tednov letno in se lahko izjemoma podaljša še za nadaljnih 13 tednov in sicer ob pojavu nove bolezni, ki je povzročila začasno zadržanost od dela. Po izteku te dobe delavec nima pravice do nadomestila iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Če nima sredstev za preživljanje, lahko po določenih kriterijih pridobi pravice iz socialnega zavarovanja. V času, ko delavec prejema nadomestilo plače od bolniške blagajne, znaša ta 50% zadnje plače za obdobje od 4. do 43. dne odsotnosti, od tega dne dalje pa 60% ali izjemoma nekoliko več, odvisna od števila družinskih članov, vendar ne more preseči 75% zadnje plače.

V Avstriji je dolžan plačevati nadomestilo za nego družinskega člana delodajalec, saj to ni pravica iz zdravstvenega zavarovanja. Odsotnost z dela zaradi nege dovoli delavcu delodajalec, ki mu za ta čas plačuje tudi nadomestilo plače. Pooblastila za ocenjevanje začasne zadržanosti z dela imajo splošni zdravniki. Ti pa morajo vsako ugotovljeno začasno zadržanost z dela (za vsakega delavca) še isti dan sporočiti kontrolnemu zdravniku deželne bolniške blagajne. Ta lahko pokliče delavca na pregled ali preveri njegovo spoštovanje zdravnikovih navodil že od prvega dne odsotnosti z dela. Vsaka ugotovitev o nespoštovanju zdravnikovih navodil ali morda da ni hotel odpreti stanovanja, se konča s prekinitvijo upravičene zadržanosti od dela in izgubo pravice do nadomestila, neredko pa tudi zaposlitve.

2. Belgija
Delavec, ki ni sposoben za delo zaradi bolezni mora predložiti nadzornemu zdravniku zdravstvenega zavarovanja zdravniško potrdilo zdravnika, ki ga zdravi. To mora storiti najpozneje v 2 dneh od dneva, ko zaradi bolezni ni prišel na delo. Če pošlje potrdilo pozneje, šteje upravičena odsotnost od dela od dne, ko ga je poslal in od tega dne dalje prejema nadomestilo. Na podlagi zdravniškega potrdila pripravi nadzorni zdravnik zdravstvenega zavarovanja oceno trajanja začasne zadržanosti z dela. Ta zdravnik ima pravico zahtevati od delavca, da pride k njemu na pregled.

V času zadržanosti od dela pripada delavcu nadomestilo plače v višini 60% osnovne plače, ki jo je imel pred boleznijo. Ne glede na to, pa ne sme preseči določenega zneska. Če delavec tudi po enoletni zadržanosti od dela za delo še vedno ni sposoben, prejema vnaprej nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja. Pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni in do nadomestila imajo delavci pod določenimi pogoji. Tako je moral delavec delati najmanj 120 dni v zadnjih šestih mesecih pred nastankom začasne zadržanosti od dela. Zdravstvenemu zavarovanju mora predložiti tudi dokazilo, da je njegov delodajalec zanj plačal prispevek za zdravstveno zavarovanje. Nadaljnji pogoj je, da ima delavec ves čas zadržanosti od dela zaradi bolezni status zavarovanca. Prav tako mora priti na kontrolni pregled, ki ga zahteva zdravstveno zavarovanje. Če se na tak pregled ne odzove, izgubi pravcio do nadomestila.

3. Francija
Vsi zaposleni imajo pravico do nadomestila plače v času začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni. To nadomestilo jim zagotavlja zdravstvemo zavarovanje za prvih šestih mesecev odsotnosti od dneva, ko so postali začasno nezmožni za delo, če izpolnjujejo nekatere pogoje. Tako je pomembno število opravljenih ur na delovnem mestu v zadnjih 3 ali 12 mesecih ali pred nastopom bolezni oziroma znesek vplačanih prispevkov, ki ne sme biti nižji od določene limita. Prav tako morajo biti osebe, ki želijo prejemati nadomestilo plače, obvezno zavarovane pri francoskih nosilcih zdravstvenega zavarovanja najmanj 12 mesecev pred nastankom začasne zadržani od dela zaradi bolezni.

Nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela delavca znaša 50% povprečne dnevne plače v mesecu pred nastopom odsotnosti. Za prve tri dni odsotnosti delavec ne dobi nadomestila. Ko delavec zboli, mora o tem nemudoma obvestiti svojega delodajalca. Prav tako mora o tem v 48 urah obvestiti svojo zavarovalnico in priložiti zdravniško potrdilo o začasni nesposobnosti za delo zaradi bolezni. Zdravnik mora na tem potrdilu navesti tudi njegovo predvidevanje o trajanju začasne zadržanosti od dela. Kopija tega potrdila s potrdilom delodajalca o višini plače v zadnjem mesecu, ki jo slednji mora poslati zavarovalnici, je podlaga za obračun in izplačilo nadomestila s strani zavarovanja.

4. Nemčija
Če delavec zboli oziroma ni sposoben za delo, mu delodajalec izplačuje nadomestilo za največ 6 tednov. Po tem času mu zagotavlja nadomestilo njegova bolniška blagajna. Pri tem je dolžnost delavca, da o svoji nesposobnosti za delo takoj obvesti delodajalca in priloži zdravniško mnenje o predvidenem trajanju začasne zadržanosti od dela. Delavca mora pregledati njegov zdravnik najpozneje v treh dneh od nastopa bolezni. Zdravnik mora poslati potrdilo o začasni zadržanosti od dela zaradi bolezni delavčevi bolniški blagajni, delavec pa njegovo kopijo delodajalcu. Nadomestilo plače znaša okrog 80% zadnje plače za redni delovni čas, vendar ne more preseči zadnje plače delavca.

Nadomestila se izplačujejo le do določene omejene dobe. Zdravstveno zavarovanje ne plača nadomestila za isto bolezen za daljšo dobo od 78 tednov v zadnjih treh letih, pri čemer je v to dobo všteto tudi 6 tednov, za katere plačuje nadomestila delodajalec. Po treh letih je delavec lahko začasno odsoten z dela pod posebnimi pogoji. V vsem tem času se mora delavec odzvati vsakemu povabilu bolniške blagajne na pregled. V času zadržanosti z dela delavec ne sme zapustiti države.

Med pravice do zadržanosti od dela sodi tudi pravica do nege družinskega člana in sicer otroka mlajšega od 12 let, vendar največ do 10 dni in če ni možnosti njegove nege zagotoviti znotraj delavčeve družine.

2. Države, ki imajo področje zdravstvenega varstva urejeno v obliki nacionalne zdravstvene službe

1. Danska
Danska nima zdravstvenega zavarovanja, ampak ima uveden sistem nacionalne zdravstvene službe (NHS). Zato je temu ustrezno urejeno tudi področje zadržanosti od dela in pravice do nadomestila. To namreč ni pravica iz zdravstvenega zavarovanja, ampak jo zagotavljata delodajalec in socialno zavarovanje. Delavec je lahko odsoten z dela zaradi bolezni do enega leta. Do 14 dni odsotnosti plača delavcu nadomestilo delodajalec, nato pa socialno zavarovanje. Delavec prejema nadomestilo največ eno leto. Če je še vedno nesposoben za delo, ne prejema več nadomestilo, ampak socialno pomoč.

2. Grčija
V Grčiji je zadržanost od dela zaradi bolezni sestavni del zavarovanja za nezaposlenost. Vse osebe, ki so redno zdravstveno zavarovane imajo kritje tudi iz naslova nezaposlenosti. Za prejemanje nadomestila morajo biti izpolnjeni določeni pogoji kot npr., da oseba ni sama kriva za nezaposlenost, da je voljna sprejeti delo, da je starejša od 16 let in da je bila zavarovana določeno dobo predenj je nehala delati itd. Nadomestilo za čas zadržanosti z dela do 26 dni izplačuje delodajalec. Višina nadomestila znaša za prve 3 dni 50% delavčeve plače, za daljše odsotnosti pa med 70%. Po 26 dneh odsotnosti zanaša nadomestilo za začasno zadržanost od dela v enaki višini kot za nezaposlenost 40% delavčeve plače iz časa, preden je postal nesposoben za delo. Za vsakega družinskega člana se to nadomestilo lahko poveča za 10%. Izplačuje pa ga zavarovanje za nezaposlenost.

3. Irska
Na Irskem mora delavec sporočiti svojo nesposobnost za delo zaradi bolezni najpozneje v 7 dneh, ko so nastopili za to razlogi. V nasprotnem primeru izgubi pravico do nadomestila. Na Irskem pravico do nadomestila ne zagotavlja zdravstveno zavarovanje, saj imajo uvedeno nacionalno zdravstveno službo. Zato zagotavlja zaposlenim nadomestilo plač socialno zavarovanje.

4. Norveška
Denarne dajatve za čas zadržanosti z dela so na Norveškem zagotovljene v višini 100% plače zadnjih 4 tednov pred nastopom odsotnosti od dela in sicer za 52 tednov. Prva tedna zagotavlja nadomestilo delodajalec. Nadomestilo se ne izplača, če bi bilo nižje od določenega zneska (okrog 10.500 NK). Delavec ima pravico izostati z dela do 10 dni za nego otroka.

Kratek povzetek ureditev področja zdravstvenega absentizma kaže na restriktiven odnos do tega področja v večini opisanih držav. Ta se kaže v višini nadomestila, ki se razen izjem (Norveška, Nemčija) giblje med 40 in 70% plače delavca. Z izjemo Norveške in Danske nikjer ne more delavec opravičevati zadržanosti z dela zaradi bolezni brez zdravniškega potrdila. Brez takšnega potrdila celo izgubi pravico do nadomestila. Poleg tega mora v državah, kjer imajo zdravstveno zavarovanje, delavec vsak čas priti na kontrolni pregled k nadzornemu zdravniku, če ta to od njega zahteva. Pomembna je tudi ugotovitev, da je trajanje začasne zadržanosti z dela, za katerega zagotavlja nadomestilo nosilec zdravstvenega zavarovanja, časovno omejeno. Po izteku te omejene dobe prevzame izplačilo nadomestila drugo zavarovanje (invalidsko ali socialno) ali pa prejema delavec le še socialno pomoč.

Po opisanih značilnostih je torej jasno razvidno, da se ureditev, ki je uzakonjena v Sloveniji v veliki meri razlikuje od ureditev, ki jih poznajo posamezne evropske države. Podatki iz tabele 8 prikazujejo omejitve pri ureditvi pravice do začasne zadržanosti od dela s pravico do nadomestila po nekaterih evropskih državah. Ureditve tega področja so zelo specifične za posamezno državo in so zato komaj združljive v enostavni dvo dimenzionalni tabeli.

Tabela 6: Ureditev začasne zadržanosti od dela v nekaterih evropskih državah

Tabela 6.doc

V skoraj vseh državah je trajanje zadržanosti od dela omejeno in se lahko podaljša le v posameznih primerih "dolgotrajnega zdravljenja". Švedska kot izjema nima formalno določenega trajanja, vendar se običajno bolniška po enem letu zaključi. Pri nas tako imenovan porodniški dopust se v nekaterih državah vključuje med bolezensko zadržanost z dela, kar se odraža tudi na njihovih kazalcih absentizma, predvsem na deležu za nadomestila v BDP. Poseben režim ima Švedska, kjer lahko starši izkoristijo 450 dni, za katere se plača nadomestilo, za vsakega otroka dokler ta ne dopolni 8 let. Sklenemo lahko, da so ureditve zadržanosti od dela v evropskih državah bolj stroge v primerjavi z našo ureditvijo. Pri nas ne poznamo čakalnih dni, višine nadomestil so nad evropskim povprečjem, trajanje zadržanosti pa pri nas ni omejeno.


7. IZDATKI ZA NADOMESTILA PLAČ IZ JAVNIH VIROV V DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE

Razlike v sistemih in pravnih ureditvah področja zdravstvenega absentizma v posameznih državah se kažejo posledično tudi v višini izdatkov za nadomestila plač zaposlenim v času zadržanosti od dela. Delež bruto domačega proizvoda, ki ga posamezne države namenjajo za te potrebe kaže naslednja tabela.

Tabela : Delež nadomestil plač v BDP iz javnih virov v državah Evropske unije

Tabela.doc

Med državami, ki namenjajo največji odstotek bruto domačega proizvoda za nadomestila plač so države z najbolj razvejanim sistemom socialne varnosti. Med temi sta Švedska in Nizozemska. Nasploh izstopajo z visokom deležem BDP za nadomestila skandinavske države, znane kot države socialne blaginje. Slovenija je imela v letu 1998 0,6% delež nadomestil plač v BDP iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, v katerem so zajeta vsa nadomestila (tudi za poškodbe na delu in poklicne bolezni ter nego). Če teh nadomestil ne bi upoštevali, bi bil ta odstotek nekoliko nižji in bi dosegal približno 0,5% BDP ter bi bil bolje primerljiv s podatki evropskih držav.


8. ZAKLJUČNE MISLI

Ne glede na nekatere manjše pozitivne premike v obvladovanju zdravstvenega absentizma, ostaja ta še vedno resen družbeni problem. Na to kaže poleg števila izgubljenih delovnih dni tudi delež bruto domačega proizvoda, ki ga v Sloveniji namenjamo za nadomestila plač za čas začasne zadržanosti od dela. Ne glede na to, kdo jih izplačuje, predstavljajo ti izdatki za državo kot celoto sorazmerno velik izdatek. Mednarodne primerjave z državami Evropske takšno trditev podpirajo. Odsotnost z dela in stroški, ki nastajajo v zvezi z njo, zahtevajo usklajene aktivnost za obvladovanje zdravstvenega absentizma. Pri teh aktivnosti bi morali biti v ospredju ukrepi varstva pri delu in večje skrbi za delavce, njihovo dobro počutje in zadovoljstvo na delovnem mestu ter za njihovo vzpodbujanje k delu. Temu bi morala slediti tudi ustrezna politika zagotavljanja socialne varnosti zaposlenih med začasno zadržanostjo od dela, ki ne bi smela vzpodbujati k izostajanju z dela, temveč k čim hitrejšemu povratku na delovno mesto. Primerjalni podatki z drugimi državami kažejo, da je pri nas raven socialne varnosti v času začasne zadržanosti od dela v povprečju glede na našo gospodarsko moč previsoka. Veliko je primerov, ko je nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela enako visoko ali le malenkost nižje od plače, ki bi jo imel zaposlen, če bi delal. Takšna ureditev je sicer za posameznika ugodna, vendar je tudi eden izmed razlogov, da delavci nimajo zadostnega motiva za čim hitrejšo vrnitev na delo. Le načrtovane, usklajene in premišljene aktivnosti vseh, ki imajo na zdravstveni absentizem kakršenkoli vpliv ali so za njegovo reševanje pristojni ter zainteresirani, lahko privedejo do izboljšanja stanja na tem področju. Z njimi je mogoče doseči več kot le s prerazporeditvijo obveznosti plačevanja zdravstvenega absentizma med delodajalci in nosilci zavarovanj.

Ob tem pa je potrebno poudariti dejstvo, da na zdravstveni absentizem vpliva cela vrsta dejavnikov, ki so le v manjši meri odvisni od učinkovitega dela organov Zavoda, govori v prid temu, da je za učinkovito obvladovanje potrebno čimprej sprejeti jasno strategijo tega področja za celotno Slovenijo. V njej je potrebno natančno opredeliti vlogo in pristojnosti vseh, ki se jih zdravstveni absentizem dotika, to je države, delodajalcev, delavcev, socialnih partnerjev, institucij s področja socialne varnosti in drugih zainteresiranih. Zavod, kot zakonsko opredeljeni plačnik, ki ga bremenijo izplačila nadomestil plače v primerih, ki jih opredeljuje zakon, je zato zainteresiran, da do te strategije pride čimprej. Zato mora Zavod tudi prevzeti pobudo za pričetek priprave te strategije. Nesporno je namreč, da kratkoročni ukrepi, ki so v pristojnosti zavodovih organov ne bodo prinesli velikih prihrankov. Brez ustrezne strategije pa se tudi ne bo mogoče izogniti morebitnim ponovnim poseganjem in prenašanjem novih obremenitev na OZZ z drugih področji, kot smo jih zasledili npr.: s sprejemom zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti in zakonom o delovnih razmerjih. Sočasno pa samo izvajanje kratkoročnih ukrepov, brez ustrezno podprtih in sprejetih sistemskih rešitev lahko povzroči pri zavarovancih in njihovih delodajalcih, razmišljanja o kršitvah oziroma oženju pravic.

Zato namerava Zavod na tem področju pričel s takojšnjim seznanjanjem vseh institucij o problematiki, specifikah in gibanju absentizma v R Sloveniji. S prikazom gibanja absentizma in zanj porabljenih sredstev, z obrazložitvijo zakonskih nedoslednosti in prikazom ureditve tega področja v državah članicah EU, se poizkuša znotraj Slovenije zbuditi prepričanje, da je nujen takojšen pristop k spremembi veljavne ureditve in razumevanja zdravstvenega absentizma. Za temeljito obvladovanje področja absentizma je potrebno pregledati in ustrezno prilagoditi zakonodajo, ki ureja celotno področje socialne varnosti. Predlogi za omejitev te pravice, ki sodi v področje zdravstvenega zavarovanja, namreč nesporno zahteva nove definicije in širši družbeni konsenz o tem kam in v kakršnem obsegu prenesti to pravico na druga področja socialne varnosti. Možnih rešitev je več, od prenosa v področje pokojninsko invalidskega zavarovanja, uzakonitve neke oblike socialne pomoči…. Zato so razmišljanja, ki iščejo rešitve zgolj v spremembi zakonodaje s področja zdravstvenega zavarovanja neustrezna in pavšalna rešitev. Nujno je potrebno proučiti vse modele, ki jih poznajo posamezne članice EU, seveda ob upoštevanju specifik nacionalnih ureditev in poleg razmisleka o uvedbi obdobja čakanja, torej števila dni, ko zavarovanec nima pravice do nadomestila plače, spremembe postopkov za uveljavljanje te pravice, znižanje osnove za določitev višine nadomestila, predvsem proučiti predlog za omejitev trajanja te pravice. Ob tem je nujno ponuditi rešitve, kako urediti v tem primeru socialni status zavarovanca in sprejeti ustrezno zakonsko rešitev, ki bi zavarovancu zagotavljala določene pravice bodisi v okviru invalidko-pokojninskega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti ali v okviru neke druge oblike socialnega zavarovanja. Ob tem pa tudi nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da je iz obstoječih analiz nesporno razvidno, da je vzroke, da tako velik odstotek absentizma marsikdaj potrebno poiskati tudi na strani delodajalca. Zato bi bilo potrebno nadaljevati tudi z delom na zaključku projekta uvedbe diferenciranih prispevnih stopenj, kjer pa je seveda ponovno potrebna udeležba različnih akterjev, kljub temu, da so zakonske podlage za uvedbo le-teh že podane. Tudi zavedanje, da se celotna Evropa srečuje s problematiko zdravstvenega absentizma, pri čemer si države medsebojno pomagajo z izkušnjami in z izmenjavo primerov dobre prakse, med katerimi je tudi projekt Zdravo delovno mesto, v katerem sodelujejo sami zaposleni, ki ocenjujejo delovne razmere in pogoje, notranjo organizacijo, ekološke, mikroklimatske in ergonomske razmere, medsebojne odnose itd, ter sami predlagajo vodstvu ustrezne ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev ter s tem v povezavi za znižanje absentizma, je prav tako eden od možnih pristopov k reševanju problematike zdravstvenega absentizma.

Ocenjujemo, da se zavedamo, da dileme o tem, da se je problema zdravstvenega absentizma potrebno lotiti čimprej in za to izbrati ustrezne pristope, ni. Proces bo dolgotrajen in bo sprožil vrsto nasprotujočih si razmišljanj in diskusij, marsikje pa bo naletel tudi na nerazumevanje. Zato je potreben temeljit razmislek koga in na kakšen način od pristojnih in zainteresiranih institucij v projekt pritegniti, pri čemer je potrebno nosilca projekta tudi definirati. Nosilec projekta ne more biti Zavod, ki bo pri projektu sigurno moral odigrati pomembno vlogo. Dejstvo, da Zavod razpolaga s podatki o gibanju zdravstvenega absentizma in da je plačnik nadomestila v vseh primerih, ko to določa zakon pa nesporno predstavljajo podlago, da Zavod prične seznanjati vse zainteresirane s področja zdravstvenega absentizma o razsežnosti tega fenomena in s tem zbudi potrebo in zavedanje po nujnosti sprejema jasne strategije tega področja za območje celotne Slovenije.

Glede na dejstvo, da med naloge Upravnega organa Zavoda, skladno z določili Statuta Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, sodi tudi obravnava in spremljanje sistemskih vprašanj s področja zdravstvenega zavarovanja ter dajanje pobud za spremembe, strokovna služba
p r e d l a g a,

da Upravni odbor Zavoda sprejme informacijo o zdravstvenem absentizmu in sočasno pooblasti strokovno službo Zavoda, da zaradi pričetka priprave strategije s tega področja s problematiko in podatki o gibanjih zdravstvenega absentizma seznani vse akterje, ki bodo pri pripravi strategije morali sodelovati.


Ljubljana, 15.11.2004

Pripravili:
Nevenka Bagari
Breda Butala Breda Butala
svetovalka generalnega direktorja



Domov Centralna baza zdravil Dobavitelji medicinskih pripomočkov Čakalne dobe in ordinacijski časi Mednarodno zdravstveno zavarovanje in naročanje evropske kartice zdravstvenega zavarovanja
Elektronska gradiva ZZZS Javna naročila ZZZS Zaposlitve Povezave na sorodne strani Informacije o delovanju ON-LINE ZZ Prijava suma goljufij Za svoje zdravje
 
©2008 ZZZS Vse pravice pridržane