Odziv na članek Alojza Ihana v časniku Delo (odgovornost za čakalne dobe v zdravstvu)
Članek z naslovom "Glavobol" prof. dr. Alojza Ihana (Delo, 1. 4. 2022, stran 9) ponuja enkratno čudežno rešitev za dolge čakalne dobe v zdravstvu – osebno zdravstveno polico. S polico naj bi pacient terjal odškodninsko odgovornost od »direktorja ZZZS in vladajoče politike« v primeru predolge čakalne dobe, pri čemer avtor članka ne navaja, kako bo določena polica in kakšen obseg zavarovalnega kritja bo zagotavljala. Poglejmo na 5 konkretnih primerih, zakaj gre v tem primeru za zavajanje vidnega predstavnika zdravništva in Medicinske fakultete (MF).
1. Število diplomantov MF se je v zadnjih 5 letih zmanjšalo za več kot 100, iz 350 na trenutno okoli 240 letno, zato za skrajševanje čakalnih dob ni zadosti zdravnikov. Na neustrezno dolgoročno načrtovanje kadrov v zdravstvu je računsko sodišče nazadnje opozorilo oktobra lani v svoji reviziji Ministrstva za zdravje (MZ) in Zdravniške zbornice ter izdalo podrobna priporočila.
2. ZZZS plačuje izvajalcem vedno več storitev količinsko neomejeno, npr. vso slikovno diagnostiko (MR, CT, UZ, RTG...), bolnišnične ortopedske operacije rame, operacije hrbtenice, ambulantno dejavnost kardiologije in vaskularne medicine, nevrologije in ortopedije ter ortodontijo. Letos bomo ta seznam razširili še npr. na revmatologijo, operacijo kile, operacije karpalnega kanala, ortopedske operacije rame v dnevni obravnavi in katetrske ablacije aritmij. Med drugim že vrsto let plačujemo neomejeno tudi operacijo nožnega palca (hallux valgus). Kljub temu je v UKC Ljubljana čakalna doba za to operacijo sramotnih 9 let, v novomeški bolnišnici pa 3 mesece. Kazalniki učinkovitosti kadrovskih virov kažejo velike razlike v storilnosti med posameznimi primerljivimi bolnišničnimi oddelki tudi v razmerju 1:2 in več, na kar ZZZS zdravstveno politiko in vodstva bolnišnic stalno opozarja. Lastnik in ustanovitelj bolnišnic je država in ne ZZZS, zato lahko ZZZS vpliva na upravljanje in organizacijo dela v bolnišnicah le z 1 članom v svetu zavoda.
3. 30-40 % pacientov je nekritično napotenih na nekatere specialistične obravnave, kar dodatno podaljšuje čakalne dobe. Če bi bili vsi pacienti indicirano uvrščeni v čakalne sezname, bi ti čakajoči imeli interes, da se njihove storitve opravijo čim prej, pa temu ni tako. Nedavni nacionalni razpis MZ za skrajševanje čakalnih dob je poleg tega pokazal še, da je kar 40 % pacientov na čakalnih seznamih že opravilo storitev, vendar niso bili izbrisani iz seznamov izvajalcev zdravstvenih storitev. Medicinske kriterije za uvrščanje pacientov na čakalne sezname ter kazalnike kakovosti in varnosti obravnave pacientov bi morali pripraviti predstavniki medicinske stroke.
4. Pomanjkanje družinskih zdravnikov je bilo ustvarjeno potem, ko je MZ leta 2017 in 2019 privolilo v znižanje glavarinskih količnikov na ciljni normativ, ki je zahteval zaposlitev dodatnih 670 družinskih zdravnikov oz. ambulant, kar predstavlja 58% povečanje. Obstaja tveganje, da bodo na podoben način sprejeti standardi in normativi tudi za nekatere druge zdravstvene delavce, ne da bi bili za to zagotovljeni kadrovski, materialni in finančni pogoji. ZZZS praviloma na to zaman opozarja, zato se dostopnost pacientov do zdravstvenih storitev poslabšuje.
5. Seznam različnih anomalij je še daljši, zato velja na tem mestu omeniti kot ključno sistemsko težavo še rigidno plačno politiko v javnem sektorju, neustrezno upravljanje javnih zdravstvenih zavodov ter neustrezno prepletanje javnega in zasebnega zdravstva. Menimo, da je vključevanje vseh izvajalcev (javni zdravstveni zavodi, koncesionarji in samoplačniški) v javno mrežo smiselno, vendar je potrebno vsem zagotoviti tudi enake zakonske pogoje za delovanje. Našteto je predvsem odgovornost »vladajoče politike«.
Avtor članka se poigrava z Arhimedovo mislijo o oporni točki, s katero bo premaknil ves svet ter po tej analogiji naj bi osebna zdravstvena polica odpravila čakalne dobe v zdravstvu. Ker nobenega družbenega podsistema ni možno mehanicistično uravnavati, bi bilo bolje, da bi avtor članka upošteval medicinski aksiom, da je za uspešno terapijo potrebno postaviti pravilno diagnozo. Namesto »izvirnih« avtorjevih eksperimentov velja za ureditev slovenskega zdravstvenega sistema upoštevati tudi prakso primerljivih evropskih držav ter priporočila, ki nam jih redno sporočata zlasti Evropska komisija in OECD. Na tej podlagi ZZZS ocenjuje, da je potrebno za skrajšanje čakalnih dob izvajati poleg finančnih tudi številne nefinančne ukrepe. Nefinančni ukrepi so npr. izboljšati vodenje čakalnih seznamov pri izvajalcih zdravstvenih storitev in izboljšati sistem eNaročanje pri NIJZ, ker so trenutni podatki o številu čakajočih napačni; sistematično upravljanje s kakovostjo in varnostjo s ciljem preprečevanja nepotrebnega napotovanja oz. uvrščanje pacientov v čakalne sezname; bolj optimalna izraba kadrovskih, opremskih in prostorskih virov zlasti v bolnišnicah, kar zahteva boljše upravljanje bolnišnic in ustreznejšo plačno politiko; poleg tega bi morali pristojni bolje poskrbeti za pravilno načrtovanje zdravstvenega kadra in specializacij zdravnikov ipd.
Med finančnimi ukrepi pa poudarjamo, da si ZZZS kot plačnik storitev stalno prizadeva širiti seznam zdravstvenih storitev, ki jih ZZZS plačuje po t.i. dejanski realizaciji (kolikor so jih izvajalci sposobni narediti). S takšnim plačevanjem po dejanski realizaciji smo zelo neposredno spodbudili izvajalce k opravljanju vedno večjega obsega storitev, kar pomeni, da pri teh storitvah finančna sredstva niso več razlog za čakalne dobe, temveč so to lahko predvsem pomanjkanje zadostnega števila zdravnikov ter različne težave pri organizaciji dela pri izvajalcih (neustrezna izkoriščenost kadrov, opreme in prostorov npr. operacijskih dvoran). Kdo je torej odgovoren, da so za te storitve še vedno dolge čakalne dobe ?
Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter pristojnosti in obveznosti deležnikov v zdravstvu morajo biti zaradi ustavno-pravne skladnosti ter pravne varnosti opredeljene v zakonu in ne v »drobnem tisku zavarovalne police«. Navedbe avtorja iz članka pomenijo privatizacijo zdravstva, rušenje modela socialnega zdravstvenega zavarovanja in solidarnosti med zavarovanimi osebami, avtor pa bi moral idejo osebne zavarovalne polico predstaviti tudi z vidika obsega kritja (krčenje pravic ?), višine premije (višja plačila ?) ter različnih omejitev za zavarovanca (doplačila…?).
ZZZS si bo prizadeval za ohranjanje solidarnosti v javnem zdravstvenem sistemu (v katerem naj sodelujejo vsi izvajalci pod enakimi pogoji dela), ter bo tudi v prihodnje dosledno in kakovostno izvajal svoja pooblastila. To pričakujemo tudi od ostalih deležnikov znotraj zdravstvenega sistema. Da pa temu ni tako, kažejo zgornji primeri. Zaradi neustreznega delovanja nekaterih deležnikov v zdravstvu se bo ZZZS v imenu zavarovanih oseb še aktivneje vključeval kot pobudnik sprememb za krepitev javnega zdravstva in sistema pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja.
