Yannis Natsis: Evropski socialni model je naše največje bogastvo, a ga ne moremo več jemati kot samoumevnega
Evropski zdravstveni sistemi se danes soočajo s podobnimi izzivi: staranjem prebivalstva, naraščajočimi stroški, hitrim razvojem novih tehnologij in vse večjimi pričakovanji pacientov. V tem kontekstu postaja eno ključnih vprašanj zdravstvenih politik po vsej Evropi, kako ohraniti temeljna načela solidarnosti in hkrati zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost sistemov. Yannis Natsis, direktor Evropskega združenja nosilcev obveznih socialnih zavarovanj (ESIP), je bil eden od gostov prvega Razvojnega foruma, ki ga je organiziral ZZZS. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali o aktualnih evropskih trendih na področju socialnega zdravstvenega zavarovanja, dostopu do inovativnih zdravstvenih tehnologij ter spreminjajoči se vlogi plačnikov zdravstvenih storitev.
Evropski zdravstveni sistemi se soočajo s številnimi skupnimi izzivi, od demografskih sprememb do naraščajočih stroškov. Kako bi na kratko opisali trenutno stanje socialnega zdravstvenega zavarovanja v Evropi?
Živimo v zelo zahtevnem obdobju, saj je tako na nacionalni kot na evropski ravni veliko konkurenčnih prednostnih nalog. Vse se ne potegujejo le za politično pozornost, temveč tudi za javna sredstva. V zadnjih letih se je Evropa soočila z eno krizo za drugo. Najprej s pandemijo, nato z vojno v Ukrajini in njenimi posledicami, inflacijo, krizo življenjskih stroškov, stanovanjsko krizo, zdaj pa tudi z najnovejšimi dogajanji na Bližnjem vzhodu. Hkrati se politične prioritete močno premikajo k obrambi, varnosti, strateški avtonomiji in konkurenčnosti Evrope.
Vsa ta dogajanja neposredno vplivajo na zdravstvene sisteme in sisteme socialne zaščite, saj ustvarjajo velik pritisk na javne proračune. Ob tem se soočamo še z demografskimi spremembami, digitalizacijo, zelenim prehodom, spremembami v svetu dela in vse večjimi pričakovanji državljanov.
Evropski zdravstveni sistemi se med seboj zelo razlikujejo, vendar so izzivi, s katerimi se soočajo, vse bolj podobni. Vse skupaj ustvarja nekaj, kar bi lahko imenovali popolna nevihta. Lahko se celo zgodi, da smo na prelomni točki, saj že opažamo vse večji politični pritisk, da bi se sredstva iz zdravstva in socialne zaščite preusmerjala k drugim prednostnim področjem.
Če pogledamo zadnje desetletje, kateri so po vašem mnenju ključni trendi, ki oblikujejo sisteme socialnega zdravstvenega zavarovanja v Evropi?
Digitalizacija je zagotovo eden glavnih trendov. Velik vpliv bo imela tudi umetna inteligenca, čeprav menim, da še ne razumemo v celoti, kako globok bo ta vpliv. Hkrati se številne države soočajo s pomanjkanjem delovne sile in širšimi spremembami na trgu dela. Zelo pomembno področje je tudi dolgotrajna oskrba. Zame je dolgotrajna oskrba eden najboljših primerov, ki kaže, zakaj ne moremo več delovati v ločenih sistemskih stebrih.
O zdravstvu ne moremo razpravljati ločeno od pokojninskih sistemov, politik zaposlovanja ali socialnih politik. Ta področja so medsebojno povezana in ta povezanost bo v prihodnosti postajala še pomembnejša. Dolgotrajna oskrba vse te elemente povezuje in nas sili, da razmišljamo bolj celovito. Ena ključnih lekcij za Evropo je po mojem mnenju prav ta, da potrebujemo veliko boljše usklajevanje politik, ki so bile tradicionalno obravnavane ločeno.
V številnih državah izdatki za zdravstvo rastejo hitreje kot prihodki iz prispevkov. Ali menite, da so sedanji modeli socialnega zdravstvenega zavarovanja v svoji trenutni obliki vzdržni?
Evropa mora ohraniti načelo solidarnosti. To je nujno. Hkrati pa jasno vidimo, da nastaja neravnovesje. Prispevna osnova se oži, medtem ko potrebe, pričakovanja in stroški še naprej naraščajo. To neravnovesje bo treba nasloviti. Na nacionalni in evropski ravni že potekajo razprave o tem, kako v prihodnje financirati sisteme socialne zaščite, zlasti ob spremembah, ki jih opažamo v svetu dela. Ključno vprašanje je, kaj se zgodi, ko vse manj tradicionalno zaposlenih financira sisteme, ki so pod vse večjim pritiskom.
Iskreno povedano, za zdaj še ne vidim veliko resnično inovativnega razmišljanja zunaj ustaljenih okvirjev. Morda pa bomo morali začeti razmišljati drugače. Če bodo na primer v prihodnjih petih ali desetih letih umetna inteligenca in avtomatizacija povzročile pomembnejše premike na trgu dela, bomo potrebovali povsem nove načine financiranja sistemov socialne zaščite? Bi morala umetna inteligenca ali avtomatizirano ustvarjanje vrednosti na neki način neposredno prispevati k tem sistemom? To so zahtevna vprašanja, vendar se jim bomo prej ali slej morali posvetiti.
Dostop do inovativnih zdravil in zdravstvenih tehnologij postaja ena osrednjih tem zdravstvenih politik. Kako lahko sistemi zagotovijo pravočasen dostop do inovacij in hkrati zaščitijo finančno vzdržnost?
Inovacije so izjemno pomembne in javni plačniki so pripravljeni nagraditi inovacije. Vendar moramo nagrajevati prave inovacije, smiselne inovacije in inovacije, ki izhajajo iz dejanskih potreb.
Delujemo v obdobju omejenih finančnih virov. Javni proračuni so po vsej Evropi pod pritiskom, kar pomeni, da moramo sprejemati zelo premišljene odločitve in zagotoviti jasno vrednost oziroma učinek vloženih sredstev. Zlasti na področju zdravil se soočamo s sistemskim problemom cen, ki postajajo vse težje dostopne, ta problem pa se še poglablja. Seveda si Evropa želi konkurenčnih podjetij in močne industrije, s čimer se po mojem mnenju vsi strinjamo. Toda hkrati potrebujemo pošteno ravnotežje, ki bo zagotavljalo vzdržen dostop za zdravstvene sisteme in paciente.
V Sloveniji se vse pogosteje govori o premiku od pasivne vloge plačnika k bolj aktivni vlogi kupca zdravstvenih storitev. Kako ta premik vidite na evropski ravni?
Ta premik je nujen. Na evropski ravni potrebujemo veliko močnejše sodelovanje med javnimi plačniki in nosilci socialnih zavarovanj. V ESIP-u si prizadevamo, da bi se bolje organizirali, bolj sistematično izmenjevali informacije in združevali strokovno znanje. Če pogledamo podjetja, ta že delujejo na tak način. Strateško sodelujejo, izmenjujejo informacije in se skrbno pripravijo na pogajanja. Javni plačniki morajo storiti enako.
Danes je med plačniki zdravstvenih storitev in podjetji pogosto velika informacijska asimetrija. Podjetja imajo pri vstopu v pogajanja pogosto veliko več informacij kot javna stran. Če želimo boljše izide in boljše dogovore, moramo to neravnovesje zmanjšati. To lahko dosežemo s skupnim sistematičnim spremljanjem prihajajočih tehnologij in zdravil, izmenjavo informacij, usklajenimi pogajanji in potencialno tudi širšimi oblikami evropskega sodelovanja na določenih področjih.
Kaj v praksi pomeni, da plačnik prevzame bolj aktivno vlogo? Katera orodja ali pristopi so najpomembnejši za ta premik?
Danes sistem pogosto deluje tako, da podjetje pride do plačnika, predstavi izdelek in določi pogoje. Plačnik se nato odzove in na koncu poravna račun. Model aktivnega plačnika bi to logiko obrnil. Javni plačniki bi morali biti sposobni povedati: to potrebujemo, za to smo pripravljeni in zmožni plačati, tukaj vidimo vrednost. Z drugimi besedami, javna stran bi morala imeti veliko močnejšo vlogo pri oblikovanju prioritet in opredeljevanju potreb. To zahteva boljšo pripravo, močnejše sodelovanje, več izmenjave informacij in močnejše analitične zmogljivosti. V nasprotnem primeru bo med javno stranjo in podjetji vedno obstajalo neravnovesje moči.
Ali v Evropi že obstajajo primeri dobrih praks, kjer so zdravstveni plačniki prevzeli bolj aktivno vlogo?
Da. V zadnjih letih opažamo nekaj spodbudnih premikov. Pomemben primer je pobuda Beneluxa, v okviru katere države, kot so Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Avstrija in druge, tesneje sodelujejo, zlasti na področju zdravil in pogajanj. Obstajala je tudi pobuda Valletta, ki je povezovala več držav južne in jugovzhodne Evrope, vključno s Slovenijo. Rezultati te pobude so bili bolj omejeni, vendar je splošna smer še vedno pomembna.
Zame je ključni cilj zmanjšati informacijsko asimetrijo med javnimi plačniki in podjetji. Informacijska asimetrija ustvarja neravnovesje moči, neravnovesje moči pa pogosto vodi v slabše dogovore za paciente in zdravstvene sisteme. Če javni plačniki bolje sodelujejo, izmenjujejo strokovno znanje in v pogajanja vstopajo bolje pripravljeni, lahko dosežejo veliko boljše rezultate.
Tudi ZZZS si v Sloveniji prizadeva okrepiti svojo vlogo in izboljšati učinkovitost sistema. Kaj bi moralo biti v prihodnje v ospredju?
Ena najpomembnejših stvari je prisotnost v razpravah, ki potekajo na evropski ravni. Trenutno se pripravlja veliko nove evropske zakonodaje, te odločitve pa bodo neposredno vplivale na vse države članice, tudi na Slovenijo. Če države ne sodelujejo dovolj zgodaj in dovolj aktivno, je pozneje prepozno, da bi vplivale na izid. Zato so sodelovanje, združevanje virov in medsebojno učenje tako pomembni. Številni izzivi, s katerimi se sooča Slovenija, so zelo podobni izzivom drugih držav. Učenje drug od drugega je verjetno eden najbolj stroškovno učinkovitih načinov iskanja rešitev. Kot sem povedal tudi na forumu: če nisi za mizo, si na meniju.
Ali menite, da je tradicionalni model socialnega zdravstvenega zavarovanja v Evropi še vedno aktualen ali bo za prilagoditev potreboval temeljitejše spremembe?
Prepričan sem, da evropski socialni model ostaja zelo aktualen. Pravzaprav bi rekel, da je največje bogastvo Evrope. Tisto, kar Evropo razlikuje od številnih drugih delov sveta, je prav ta solidarnostni socialni model in varnost, ki jo zagotavlja državljanom. Hkrati pa ga ne moremo več jemati kot samoumevnega. Tako zelo smo se navadili na univerzalno zdravstveno varstvo in široko socialno zaščito, da se veliko ljudi ne zaveda več v celoti njune vrednosti. Zdaj, ko so zdravstveni sistemi pod vse večjim pritiskom, moramo državljanom veliko jasneje pojasniti, kaj je na kocki, kako se ti sistemi financirajo in zakaj so pomembni. V prihodnosti se bomo morda soočili tudi s težkimi odločitvami, vendar bi morale biti te sprejete z namenom ohranjanja in krepitve socialne varnostne mreže, ne njenega slabljenja.
Še za konec, kako vidite razvoj sistemov socialnega zdravstvenega zavarovanja v Evropi v naslednjih desetih letih?
Sistemi socialnega zdravstvenega zavarovanja bodo morali postati močnejši, bolj povezani in bolj prilagodljivi. Potrebovali bomo sveže ideje, zlasti glede financiranja, kadrovskih izzivov, dolgotrajne oskrbe ter vloge digitalnih tehnologij in umetne inteligence. Hkrati menim, da bo Evropa morala okrepiti sodelovanje med plačniki zdravstvenih storitev in javnimi institucijami. Nobena država teh izzivov ne bo mogla rešiti povsem sama. Morda pa bo najpomembnejše to, da bomo morali znova okrepiti razumevanje javnosti o tem, zakaj so solidarnostni zdravstveni sistemi pomembni. Prihodnja vzdržnost teh sistemov namreč ni le finančno vprašanje, je tudi politična in družbena odločitev o tem, kakšno Evropo želimo imeti.
